V upanju, da bova imela kaj sonca, ki bi naju grelo, sva se odpeljala na Pokljuko. Na planini Zajavornik je bilo zjutraj ob devetih samo dvanajst stopinj, kar je za sredino avgusta kar malo prenizko. Ampak kakršno je letošnje poletje, je bilo že dobro, da ni deževalo.

Ob začetnem sprehodu po pokljuških gozdovih sva srečala kar nekaj gobarjev s košarami, pa nama ni uspelo videti, kaj in koliko nosijo v njih. Opazila sva tudi neverjetno polne grmičke borovnic in za povratek načrtovala sadno malico. Čeprav sva imela za cilj dvatisočak, sva opazila tudi veliko število družin z majhnimi otroki. To je pomenilo, da pot ne bo pretežka.

Ob blejski koči na Lipanci se nisva ustavljala, ampak nadaljevala desno proti sedlu med Brdi in Debelo pečjo. Pot se vselej zmerno vzpenja in na sedlu se nam odpre čudovit razgled na Julijske Alpe. Od to je le še polurni sprehod do vrha. Dokaz da pot ni zahtevna je bil par jadralnih padalcev, ki se je spustil pred najinim prihodom. Pa tudi poln vrh obiskovalcev je pričal o priljubljenosti cilja. Ob malici na vrhu se nama je pridružila še kavka in uživala v oreščkih in rozinah.

Za obisk sva pa res izbrala pravo leto, saj je vrh Debele peči ravno 2014 metrov nad morjem. Ob povratku sva se res ustavila na borovnice in spotoma nabrala še za eno kosilo jurčkov in lisičk. Na koncu ni bilo ravno veliko sonca. Sva se pa zato toliko bolj razveselila žarkov takrat, ko jim je uspelo najti luknjo v oblakih in naju malo pogreti.