Ker so na sončno soboto napovedovali gost promet na naših avtocestah, sva se temu skušala izogniti in izbrala za cilj najvišji vrh v Kamniško Savinjskih Alpah. Ob devetih zjutraj sva pustila avto petdeset metrov pod spodnjo postajo tovorne žičnice in se napotila proti Kokrškemu sedlu.

Po malo več kot uri strmega a enakomernega vzpona sva se odločila za prvo malico. Do Cojzove koče na Korškem sedlu sva uspela priti v okviru predpisanega časa dveh ur in petnajst minut. Po drugi malici pri koči sva nadaljevala proti vrhu in se po eni uri udobno zleknila na zeleni tepih ter ponovno napadla zaloge hrane. Zadnja ura vzpona se je vlekla kot ura in pol, saj je vrh viden že od daleč, samo bliža se zelo počasi.

Čez vrh so se sprehajali oblaki, tako da sva bila prikrajšana za popoln razgled. Se je pa vsake toliko časa odprlo na različnih koncih, da sva lahko vsaj delno videla v dolino. Pospravila sva še zadnje zaloge hrane in se odpravila proti sedlu. Malo pred kočo sva si vzela še čas za obiranje borovnic, ki jih je bilo presenetljivo veliko. Ker sva porabila tudi vso pijačo, so borovnice romale kar v usta namesto v posodo. V koči sva si privoščila zelenjavno juho, pivo in radler ter se počasi odpravila v dolino.