Kamniško sedlo 8.6.2014

Že nekajkrat sem prestavil obisk Kamniškega sedla samo zaradi dolžine ture, ki po podatkih planinske zveze dosega skoraj štiri ure hoje. Doma smo uspeli izvesti kosilo precej prej kot po navadi, tako da sva imela za podvig res celo popoldne.

Avto sva parkirala kar na parkirišču pri izviru Kamniške Bistrice, čeprav sva kasneje videla, da je kakšnih tristo metrov naprej po cesti, kjer se začne označena planinska pot, prostora za nekaj avtomobilov. Tabla ob začetku poti je naznanjala, da je koča na Kamniškem sedlu zaprta, kar naju ni preveč motilo. Sva pa vseeno upala, da bi lahko zgoraj dobila kakšen radler.

Pot se večinoma strmo vzpenja in kmalu sva prišla do spodnje postaje tovorne vlečnice. Člani lokalnega planinskega društva so ravno dostavljali drva do planinskega doma in upanje na radler je postalo večje. Malo pred gozdno mejo sva se ustavila pri potočku in obnovila najine zaloge vode.

Ko sva zapustila gozd in se začela vzpenjati med gostimi borovimi grmički, je pot postala zelo peščena in kot taka se nadaljuje skoraj do vrha. Do koče sva uspela priti v manj kot treh urah, kar naju je presenetilo, saj med vzponom ni izgledalo da nama gre ne vem kako hitro. Na samem sedlu je močno pihalo in če sva hotela nekaj minut zapraviti za razgled na Logarsko dolino, sva morala obleči vse, kar sva imela s seboj. V koči sva uspela dobiti tudi radler, ki se nama je zelo prilegel.

Kazalo je, da sva ta dan zadnja obiskovalca v koči in počasi sva se odpravila v dolino. En del poti sem si skrajšal s spustom po snežnem jeziku, kar pa ne priporočam neizkušenim. Ostre skale ob vznožju ne obljubljajo mehkega pristanka ob morebitnem zdrsu.