Kriški podi in Bovški gamsovec
22.8.2012

Dolina Vrat je v veliki večini izhodna točka na naš najvišji vrh (Triglav). Midva pa sva si izbrala drugo stran doline in se napotila preko Sovatne in Dovških vrat do Pogačnikovega doma na Kriških podih.

Vzrok za najino odločitev so bila številna priporočila o lepoti tega dela Julijskih alp in velika možnost srečanja s kozorogi, gamsi in ostalimi divjimi živalmi. Parkirišče pred Aljaževim domom je bilo ob 7h zjutraj že skoraj polno. Preobula sva se in ob 7:30 sva že prispela do razpotja, kjer naju je pot usmerila do Dovških vrat. Čez kakšno uro sva nekje sredi Sovatne naredila pavzo in malo pozajtrkovala.

Malo pred Dovškimi vrati sva prehitela par in skupino štirih pohodnikov. Ko sva prispela v Dovška vrata naju je presenetil veličasten pogled na Kriške pode in okoliške hribe. Malo sva si napasla oči in se počasi začela spuščati proti Pogačnikovem domu. Po kakšni minuti hoje se je pred nama pojavil kozorog. Presenečena sva obstala in ga opazovala, ko je zginil za skalo. Spustila sva se še malo nižje in opazila še dve samici, ki sta se mirno pasli. Kar nekaj časa sva jih opazovala in fotografirala ter kmalu zadaj v steni opazila ostalo čredo z mladiči. Polna lepih vtisov srečanja sva se napotila proti Pogačnikovemu domu.

Do Pogačnikovega doma na Kriških podih sva prispela nekaj čez enajsto dopoldne. Naročila sva si zgodnje kosilo, ga veselo pospravila in si privoščila dve urni počitek na klopci pred domom ob lepem pogledu na dolino Trente. Sprehodil sem se malo okrog doma, naredil nekaj fotografij in v travi opazil tudi nekaj lepih primerkov planike.

Nekaj čez eno sva nadaljevala pot proti Bovškemu gamsovcu. Vrnila sva se do Dovških vrat in malo pred mestom srečanja s kozorogi zaslišala oglašanje ptiča podobno domači kokoši. Kar nekaj minut sva napenjala oči in na koncu opazila med skalami divjo kokoš (ruševko) z dvema piščancema. Po foto seansi sva nadaljevala po grebenu gamsovca. Kmalu na začetku grebena, še pred izpostavljenim delom nama je pot presekala podlasica. Bila je tako hitra, da je nisem uspel ujeti v objektiv, ampak sva jo samo opazovala kako spretno se je spustila po pobočju proti Sovatni. Izpostavljeni del grebena je lepo urejen ter opremljen z jeklenicami in klini.

Na vrhu gamsovca sva naredila še en počitek, uživala v pogledu na Triglav, potem pa se kmalu napotila proti Luknji, saj je do Aljaževega doma kar tri ure hoje. Najbolj se nama je vlekla peščena pot iz Luknje do avta in komaj sva čakala, da sva nekaj po šesti popoldne zamenjala težke gojzarje za udobne natikače.