Ko sem se lani udeležil kolesarskega vzpona na Veliko planino, sem med drugim prejel tudi brezplačno karto za vzpenjačo. Ker bi jo bilo škoda zavreči sva z Miro izkoristila lepo sončno soboto. Ko sva se počasi vzpenjala po cesti pod vlečnico Purman proti Zelenemu robu, sem šele dojel, da so ravno šolske počitnice. Takoj sem se spomnil svojih osnovnošolski let, ko sem skoraj vsake počitnice užival v tej zimski idili.

Trenutno je bilo snega za smučanje premalo, so pa uživali vsaj sankači. Na Zelenem robu sva spila čaj in nadaljevala v naselje koč. Prav zanimalo me je v kakšnem stanju sta koči v katerih sem preživljal večere po smučanju. Prva je bila koča KPL, ki je po starosti novejša od obeh a na žalost nihče ne skrbi zanjo in je samevala v globokem snegu. Druga, nekdanja koča A banke, pa še kaže da ima redne obiskovalce, ki lepo skrbijo zanjo. Hodila sva ravno po poteh, katere smo takrat otroci “štanfali” in se po njih spuščali vsak dan po smučanju, vse do večera.

Nadaljevala sva mimo planšarskih domov do Domžalskega doma na Mali planini in opazovala mirno Tiho dolino, ki je bila včasih polna smučarjev, danes pa pohodnikov. Vrnila sva se po grebenu preko vrha do Šimnovca, ki žalostno kaže podobo propadanja s svojimi razbitimi okni in zaključila izlet in obujanje spominov.