Ker je doma neznosno vroče, sem iskal lokacijo, kjer bi lažje prenesla sončno pripeko. Mislil sem, da bo na 2000m kaj hladneje, pa se je kasneje izkazalo, da sem se motil. Je bilo preblizu soncu. Sva pa na koncu ugotovila, da je tam gori vseeno prijetneje kot v betonsko asfaltni džungli.

Zapeljala sva se do Kriške planine na Krvavcu. Za cilj sva si izbrala 1999 metrov visok Vrh Korena. Že pri kapelici Marije snežne sva se morala malo pohladiti v senci. Opazovala sva krvavške delavce, ki tudi v poletnih dneh pridno urejajo smučišča za naslednjo zimsko sezono. Po skoraj uri lahkotne hoje sva prispela na Zvoh in odprl se nama je pogled na celotne Kamniško-Savinjske alpe. Nadaljnja pot po grebenu Jež nam nudi res izjemne razglede in uživala sva vsak trenutek do cilja.

Na vrhu sva se zadržala skoraj uro, potem pa naju je zmotila glasna skupina upokojencev. Počasi sva se odpravila nazaj, tokrat v smeri planine Koren. Kar nekajkrat sva se ustavila ob majhnih zaplatah snega, ki so še kljubovale vročemu soncu in se prijetno hladila z njihovimi kristali. Tudi te osvežitve je počasi zmanjkalo, zato sva na koncu malo hitreje stopila do izhodišča na Kriški planini.