Končno je posijalo sonce in lahko sva naredila nov kolesarski izlet. Namenila sva se uživati in malo zapeljati po krasu. Za start sva si izbrala lahko dostopno Sežano. Ustavila sva se na parkirišču ob vojaškem pokopališču in presenečena komaj našla prosto parkirno mesto.
Dan prej mi je striček Google s svojimi kartami pomagal, da sem si splaniral pot, ki sva jo želela opraviti. Seveda ni vedno tako kot pravi veliki G in kmalu po vasici Šmarje pri Sežani je pot postajala vse ožja. Po nekaj sto metrih se naju je najprej ustrašila srna in naju skoraj podrla pri svojem brezglavem begu. Pot je bila sicer markirana, vendar je kmalu dobila kolesarski naziv “singlca”. Nekaj strmih klancev sva morala prehoditi in po približno dvajsetih minutah sva prišla do širše poti ter se odločila, da bova odslej izbirala le podobne.
Nadaljevala sva skozi idilične kraške vasice in občudovala urejenost samih hiš in pripadajočih parcel. Nekje ob poti proti Divači sva se ustavila ob dveh češnjah in se prijetno spočila v njuni senci. Seveda se nisva mogla upreti rdečim kroglicam, ki so nama visele nad glavo. Boljše so bile kot tiste iz domačega hladilnika.
Ko sva se peljala skozi Lokev, so naju začele hladiti posamezne kapljice dežja. Da ne bi bila preveč mokra sva izpustila še ovinek pred mejo in se usmerila proti Sežani. Seveda nama ni uspelo ostati suha in morala sva se ustaviti za 15 minut, in se skriti pred kapljami pod večjim drevesom. Kasneje sem doma preveril in ugotovil da je na ta dan deževalo samo tam, kjer sva kolesarila midva. Sreča pa taka.
Po prevoženih 43 km sva se preoblekla, vrgla kolesa na avto in se odpeljala na kosilo v gostilno Muha v vas Lokev. Za odlično domačo zelenjavno juho, njoke s tartufi, špinačne štruklje in dva kozarca odličnega terana sva dala cca. 30 €.
P.S. Na kolesarski karti sem izpustil del s “singlco” in hojo ob kolesu, tako da je pot prijaznejša za “nedeljske kolesarje”.
