S kolesom na Nanos 11.8.2012

Nanos je najbrž kar pogost cilj gorskih kolesarjev in tudi sam sem se odločil, da enkrat poskusim njegove višave. Avto sem parkiral v Razdrtem kar na parkirišču, ki je namenjen pohodnikom. Na njem zjutraj ob 8h še ni bilo veliko parkiranih avtomobilov.

Za razliko od drugih kolesarskih izletov je takoj na začetku sledil dolg spust proti Podnanosu, kjer se začne cesta vzpenjati proti vrhu. Prečkal sem avtocesto in začel šteti serpentine proti vrhu. Asfaltirana cesta nas pripelje mimo lovske koče in kmalu po tem jo zamenja grob makadam. Sicer so posamezni ovinki in strmejši vzponi betonski in kakšen del je tudi pred kratkim asfaltiran, ampak grobo kamenje na makadamu povzroča kar nekaj problemov pri kolesarjenju v taki strmini. Na srečo ni bilo nobenega avtomobila, ki bi dvigal prah in lahko sem užival v svežem zraku.

Do vrha sem potreboval skoraj dve uri. Privoščil sem si jabolčni zavitek, se malo odpočil in nadaljeval po peš poti proti Suhemu vrhu. Na začetku je pot zelo zaraščena z malinami, nato pa se začne strmo spuščati. Na poti je veliko skalovja in spust je postal tehnično zahtevnejši. Na srečo je trajalo samo približno 15 min in pot se je razširila, malo izravnala in postala uživaška. Še nekaj časa sem ji sledil in malo pred Suhim vrhom sem se znašel na lepi široki gozdni cesti, ki me je vodila skoraj v dolino.

Nekaj sto metrov pred Stranami, mi je nenadoma spustila zračnica. Ob lepem pogledu na vrh sem rabil skoraj dvajset minut za popravilo zadnjega kolesa. Sledila je samo še vožnja skozi nekaj vasi do izhodišča. Skupaj se je nabralo 44 kilometrov, sama vožnja je trajala 3 ure in 6 minut, naredil pa sem 1398 metrov višinske razlike.