Bohinjska Bela 10.5.2015

Marsikdo, ki je zašel na našo spletno stran se je lahko upravičeno vprašal zakaj je najnovejši zapis star že skoraj eno leto. Lani jeseni sva se z Miro namreč vpisala v tečaj plezanja in mu namenila večino zimskega prostega časa. Ker nisem imel slik iz tečaja, tudi nisem želel nič pisati na spletno stran, saj nihče noče brati suhoparnih besedil.

To se je spremenilo ta vikend, ko smo se odpravili na prvo plezanje v naravi. Dobili smo se na parkirišču pri cerkvi v Bohinjski Beli od koder je do plezališča še približno deset minut normalne hoje. Sledilo je skupinsko ogrevanje in prvi poizkusi plezanja v lažjih smereh.

Plezanje v naravi se v malenkostih razlikuje od plezanja v dvorani, je pa vseeno bilo treba premagati nekaj začetnega strahu ali pa adrenalina, ko smo se znašli nekaj metrov višje v steni. Plezališče je eno tistih v Sloveniji, kateri ponujajo več smeri tudi za začetnike, zato je bilo kar polno v dopoldanskih urah. Sonce je pripekalo, jaz pa sem se raje hladil v prijetni senci. Nas začetnike si takoj prepoznal zaradi uporabe čelade in po vsaki preplezani smeri je bila glava mokra kot, da bi prišel izpod tuša. Nekje sredi plezanja smo naredili še nekaj vaj prevezovanja, čeprav v tem plezališču prevezovanje ni potrebno, saj večina sidrišč vsebuje vponke.

Plezalcev nas je bilo ravno parno število in inštruktorica Katarina Kejžar je imela dovolj časa, da je naredila nekaj lepih fotografij. Se bom moral v bodoče malo bolj potruditi pri podkupovanju domačega fotografa (beri hčerke), da bo šla kdaj na plezanje z nama in pridelala kaj avtorskega slikovnega gradiva.

opis plezališča