Balkanska tura 29.8.2009

Zborno mesto dveh družin, katerih vsaka je štela štiri družinske člane, je bila bencinska črpalka pri Trebnjem ob sedmi uri zjutraj. Cilj prvega dne je bilo mesto Niš in za prvi dan smo si naložili kar nekaj kilometrov vožnje saj smo računali, na začetno navdušenje. Seveda smo izbrali najhitrejšo varianto po avtocesti proti Beogradu in nato po glavni cesti proti Nišu. Na Hrvaški meji smo tekoče zapustili domovino in prva postaja je bila bencinska črpalka ob avtocesti. Naš počitek si je ogledala tudi štorklja. Prvo presenečenje nas je čakalo na meji s Srbijo. Hrvaškim carinikom je uspelo narediti kolono v kateri smo se počasi pomikali in za tristo metrov porabili slabo uro. Na srečo jim srbski kolegi niso sledili in kmalu smo se znašli na cesti skozi Beograd. Ravno v tem času se je tam dogajala univerzijada, tako da smo ujeli malo športnega duha.

V Niš smo prispeli okrog 16h. Nekaj minut smo porabili še za iskanje hotela, in ravno en semafor pred njim smo srečali prvega pomivalca avtomobilskih stekel, ki smo se jih potem otresali celotno turo. Lastnik hotela Konstantin nam je prijazno svetoval lokal, kjer smo se pošteno nabasali srbske hrane. Za res odlično pojedino smo zapravili malo čez 20 €. Bila je sobota in čeprav smo bili že malo pozni, smo se vseeno odločili poskusiti najti znamenito Čele kulo v centru mesta. Najprej smo mislili, da smo zamudili urnik ogleda, pa smo kasneje videli, da smo bili samo edini turisti. Prijazen gospod nam je z velikim veseljem ponudil šolsko uro zgodovine mesta Niš.

2.-3. dan

Zajtrk so nam prinesli v sobe, ker hotel ni imel jedilnice, nam pa je tudi pasalo, da smo še v pižamah pozajtrkovali (nočitev z zajtrkom = 53 €). Počasi smo spakirali in se odpravili proti naši naslednji postaji. Ceste so postajale vedno slabše, pa vendar ne tako slabe, da nebi bila možna normalna udobna vožnja. Uspešno smo prestopili srbsko-makedonsko mejo. Kmalu smo se znašli na cesti skozi glavno mesto Skopje in v parih kilometrih videli bedo in blišč, na eni strani revnih in na drugi bogatih prebivalcev. Omenjeni pomivalci vetrobranskih stekel so bili tukaj prav nadležni.

Ob treh popoldne smo se v Ohridu že pogovarjali z našim gostiteljem Ilijo Volkanom, kje lahko kaj dobrega pojemo. Ker nam je predlagal kar najbližji hotel Tino, je bila cena malo višja, pa še vedno samo dobrih 33 € na družino. V dveh dneh bivanja v Ohridu smo obiskali staro mestno jedro in njegove značilne zgradbe:

  • hišo Robevci in predstavitev izdelave papirja
  • cerkev sv. Jovan - Kaneo
  • cerkev sv. Sofija
  • cerkev sv. Kliment - Plaošnik
  • Samuelovo trdnjavo

Za lepo urejene nove apartmaje Volkan, 200 m oddaljene od jezera in 400m od centra starega dela Ohrida smo plačali 45 € na noč.

4.-8. dan

Zjutraj smo nabavili nekaj zaloge hrane za na pot in se odpravili proti Grčiji. Prvi krajši postanek je bil v Bitoli, kjer smo spoznali prijatelje naših sopotnikov, potem pa smo nadaljevali proti meji. Na makedonsko-grški meji smo ugotovili, da je Balkan še vedno balkanski in jezno opazovali carinike, kako jim uspe potnike v dveh avtomobilih preverjati dvajset minut. Seveda so se medtem hoteli v vrsto vriniti še en kamionar in dva motorista. Na srečo so se na grški strani obnašali bolj evropsko.

Nekaj časa smo se še vozili po lokalnih cestah, potem pa nas je čakalo približno 60 km avtoceste. Na naše presenečenje, na vsej tej razdalji ni bilo ob avtocesti nobene bencinske črpalke. Ko smo že nujno potrebovali postanek smo zavili iz avtoceste in poiskali črpalko v najbližjem naselju. Ker je bilo seveda potrebno opraviti vse nujne stvari smo povprašali tudi po toaleti. Prijazno so nas napotili skozi stavbo na dvorišče. Presenečeno smo ugotovili, da je "črpalka" pravzaprav njihovo stanovanje, saj smo se morali do dvorišča sprehoditi skozi njihovo kuhinjo, račun za gorivo pa smo poravnali skoraj v njihovi dnevni sobi.

Naš cilj je bil srednji polotok področja Halkidiki in ko smo prevozili zunanji obroč ogromnega mesta Solun in dosegli njegov vrh smo se začeli ustavljati ob vsakem avto kampu. Četrti kamp nam je bil všeč, pa smo vseeno odšli pogledat še naslednjega, ki je bil 5 minut stran. Ker je bil kamp zelo zapuščen, smo se kar lepo vrnili v prejšnjega. Lastnica kampa se nam je škodoželjno smejala češ:“Mi smo vendar najlepši kamp daleč naokoli“, kar se je kasneje tudi izkazalo.

Za dnevni najem prostora z velikim šotorom, elektriko in štiri osebe smo v kampu Stavros plačali 43 €. Lepo smo si uredili svoj prostor okrog šotora. Malo smo zaprli pogled na morje neki samotni nizozemski babici, ampak se ni dala kaj preveč motiti. Plaža in morje sta bila čista in ker je bil je bil kamp majhen ni bilo ravno veliko prostora na plaži. Že prvi dan je zatežil en Belgijec, da smo na njegovem prostoru in ker nismo ravno pretepaške sorte smo se premaknili za 3 m, kar je zadostovalo na naslednje 4 dni miru na plaži.

Za silo je bila trgovina v kampu, po meso in zelenjavo pa smo se vsaka dva dni odpeljali 10 minut stran v market ob cesti. Popoldansko nakupovalno mrzlico pa smo si potešili v bližnjem mestecu Neos Marmaras. Seveda nismo izpustili obveznega obiska fast food lokala in preizkusa girosa. Že ob vstopu v mestece smo bili presenečeni ob napisih v srbskem jeziku, v lokalu pa nas je celo natakarica ogovorila kar s solidnim znanjem srbščine. Zgleda, da v to okolje zahaja kar nekaj Srbov. Nadaljevali smo z obiski trgovin, slaščičarne in sladolednega vrta, zaključili pa z vožnjo gokartov na obrobju mesteca.

Predzadnji dan se je poslabšalo vreme. Začelo je pihati in malo nas je celo namočila pol urna ploha. Toliko, da sem moral skopati kanale okrog šotora, saj bi nam drugače krepko zalilo osrednji prostor. Vseeno ni bilo prehudo in smo hitro posušili, kar je bilo premočeno.

9.-13. dan

Pot nas je peljala proti južnem delu polotoka, da bi poiskali naslednji kamp. Pri pregledu ponudbe na internetu sem opazil kamp ob mestecu Kalamitsi, ki je bil v primerjavi s prejšnjim vsaj 4x večji. Imeli so veliko ponudbe za zabavo mladine, kar bi ustrezalo našim otrokom. Na žalost jim je ob našem obisku odpovedal računalniški sistem in nam niso mogli postreči z informacijami, katere parcele so proste. Tako smo kar dvakrat izbrali parcele in po posvetovanju na recepciji ugotovili, da je vsaj ena že rezervirana.

Žalostno smo se napotili po poti naprej. Že pred obiskom kampa smo zagledali mogočno goro Atos, ki nas je potem spremljala po celotni vzhodni obali polotoka. Obiskali smo par kampov in jih samo ošvrknili s pogledi ali pa se zaradi neurejene poti do njih obrnili še preden smo do njih prišli. Pogledali smo si še nekaj parcel v kampu Armenistis, pa je bil kamp kar precej poln predvsem mladine željne žura, kar nam najbrž ne bi ugajalo pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. Zato smo kar nadaljevali pot.

Naslednji kamp je bil pravi za nas. Čudilo nas je, da je na pol prazen, izbrali smo dve parceli in postavili šotora. Otroci so šli seveda takoj na plažo in v morje. Že čez petnajst minut so se vrnili, da je v tem kampu brez veze, da je mrzla voda, da je v vodi polno ježkov … Se nam je že začelo kolcati po prejšnjem kampu. Po dveh urah sva midva z ženo celo prestavila šotor, saj je iz plaže na trenutke prineslo neznosen smrad po bencinu, ker so imel parkiranih nekaj motornih čolnov. Zvečer pa je postalo tako mrzlo, da smo ven privlekli vse odeje, ki smo jih imeli s seboj.

No naslednji dan so se razmere malo umirile, našli smo malo plažico, na kateri smo bili sami. Tistih nekaj ježkov sem pobral in vrgel v globje morje in spet je bilo vse v najlepšem redu. Ozračje se je spet močno segrelo in smrad od motornih čolnov je izginil. Malo nas je prvo noč še motil nočni ropot bližnje vodne črpalke ampak smo se kar navadili.

Tudi v tem kampu smo imeli majhno trgovino, za večje nakupe pa se je bilo treba zapeljati v bližnje mestece Vourvourou, ki pa res ni imelo drugega kot nekaj trgovin in velikih privatnih vil z apartmaji. Torej smo se za kakšno drugačno turistično ponudbo (giros, sladoled in trgovine) morali zapeljati v oddaljen Nikiti.

Za prostor z elektriko, avto, šotor in štiri osebe ter mirno skoraj privatno plažo so nam v kampu Lacara zaračunali 40,4 € na noč.

14.-15. dan

V naslednjih dneh smo imeli namen obiskati Meteoro, področje osrednje Grčije znano po samostanih zgrajenih na strmih prepadnih stenah okoliških hribov. Vračali smo se po isti avtocesti, vendar so nas kmalu po Solunu usmerili na lokalne ceste, še danes ne vemo zakaj. Smo pa spoznali nekaj lokalnih značilnosti pokrajine, ko smo se počasi vozili v koloni po lokalnih cestah.

Popoldne smo prispeli v Kalambako. Otroci in žene so počakali v senci, fanta pa sva šla poiskat kakšno ugodno varianto za spanje za dve noči. Nekaj lepih hotelov je bilo zasedenih, en ata je imel sicer proste privatne sobe, ampak je smrdelo po cigaretah kot v dimniku.

Kmalu sva našla še kar v redu hotel. Receptorka, hči lastnika, je komaj znala dve angleški besedi in kar nekaj časa smo se sporazumevali, da smo se razumeli kaj želiva. Dobili smo sobe in povprašali za kakšno dobro gostilno. Dali so nam vizitko bližnje restavracije, vendar smo kmalu ugotovili, da je bila odločitev zelo slaba. Naročena hrana je bila v treh minutah na mizi (mikrovalovna pečica) in vse skupaj je bilo zelo neokusno. Vrnili smo se v hotel in se želeli malo osvežiti pod tušem, pa smo presenečeni ugotovili, da ni vode. V recepciji so nam nekako dopovedali, da je to stalen problem in da bo voda prišla v desetih minutah. Čakali smo eno uro in ker ni bilo vode sva fanta zopet vzela pot pod noge in se odpravila v dve minuti oddaljen Kastraki. Tu so začuda imeli vodo in se škodoželjno smejali tistim na drugi strani hriba, ki vode niso imeli. Zmenila sva se za nočitvi v enkrat lepšem hotelu kot prej. Sicer so želeli 50 € na noč za dvoposteljno sobo, ampak nam je bilo glavno, da so imeli vodo. Vrnila sva se v prejšnji hotel pobrala družini in se še pol ure prepirala, da sva dobila potni list. Ta tuš v izbranem hotelu je pa res pasal "ko budali šamar". Zjutraj nas je čakal zajtrk na trati pred hotelom in uživali smo kot največji gospodje.

Obisk samostanov v okolici je bil res nekaj posebnega. Za vstop v samostan si moral imeti oblečene dolge hlače ali krilo in majico z vsaj kratkimi rokavi. Če tega nisi imel, si dobil oblačila pri glavnem vhodu. Dekleta so dobila ogrinjala, fantje pa dolge hlače. Prav posrečeni smo bili v novih opravah. V vseh dvoranah z razstavljenimi predmeti in zgodovino samostanov je bilo prepovedano fotografiranje in tega so se zelo striktno držali. Drugače pa so bile predstavitve in urejenost zelo na nivoju. Vsaj v enem od največjih samostanov, v katerega smo se napotili najprej. Tam je bila tudi največja gneča. V ostalih dveh, ki smo si jih ogledali je bilo vse bolj sproščeno. Je pa res, da je bilo tudi manj za videti. Kar cel dan smo porabili za oglede. Po ogledih smo se usedli v eno od zasedenejših gostiln in ugotovili, da jim je že zmanjkalo hrane. Preselili smo se sto metrov naprej in za spremembo od včerajšnjega dne kar dobro jedli. Zjutraj smo si privoščili še en zajtrk na travi, potem pa smer Albanija. Na koncu smo za bivanje v hotelu Gogos plačali le 100 € in še danes se sprašujemo ali se je lastnik zmotil ali smo se narobe razumeli pri pogajanjih. Mislili smo, da bomo za dve nočitvi in dve sobi plačali 200 €, pa se nismo želeli prepirati.

16. dan

Pot nas je vodila nazaj čez Makedonijo. Na kosilu smo se ustavili v mestecu Struga malo pred albansko mejo. Vsaka družina je za dobro kosilo (odlična postrv) odštela cca. 40 €. Po prestopu albanske meje smo se želeli zapeljati do Drača. Ko smo prispeli, smo bili razočarani nad mestom v obliki velikanskega gradbišča. Plaža je bila peščena, gneča na plaži ogromna, povsod samo hoteli in smrdelo je kot v greznici. Po posvetu smo se odločili poizkusiti še 100 km južneje v mestecu Vlore. Ob devetih zvečer smo prispeli tja po izredno slabi cesti in doživeli zelo podobno izkušnjo kot pred tem v Draču. Na srečo smo hitro našli vsaj sobe v hotelu. Na žalost pa je bila kvaliteta ponudbe v hotelu Delfin pod nivojem in to za ceno 60 € na družino. Zajtrk pa bi bilo bolje, da smo preskočili.

17.-19. dan

Čim prej smo želeli zapustiti Albanijo in napotili smo se proti Črni gori. Sicer smo imeli namen potovati proti Podgorici, vendar smo ob začetku Skadarskega jezera opazili bližnjico do črnogorskega primorja in smo jo po kratkem posvetu tudi izbrali. Cesta proti meji je bila zelo ozka zato smo potovali malo počasneje. Prispeli smo do Ulcinja in v želji, da bi kje v bližini najeli apartmaje smo si šli ogledati plažo. Plaža je bila prekrita z zelo drobno mivko in ker je pihalo smo se počutili kot v Sahari, saj je nosilo pesek daleč naokoli. Pred plažo smo zaslišali prodajalko pekovskih izdelkov in potrdila nam je, da je taka plaža skoraj do Bara. Torej smo nadaljevali proti Baru. Ko se je obala počasi spremenila v kamnito, smo opazili tablo za majhen družinski apartmajski hotel De Lara in zavili proti njem. Hotel je imel svoj bazen in restavracijo ter klimatizirane apartmaje. Zmenili smo se za dve nočitvi po 72 € na noč na družino in ni nam bilo žal. Otroci so cel dan uživali ob bazenu, kuhar v restavraciji pa je kuhal samo za nas in to zelo dobro za sprejemljivo ceno 50 € na družino. Zvečer smo šli še malo na točeni sladoled v Bar in na sprehod.

20.-21. dan

Vožnja proti Sarajevu je bila dolga ampak zanimiva. To so bila res velika prostranstva brez velikih mest, le z izjemo Podgorice, ki pa je kot glavno mesto res majhna. Durmitor, njegove reke in v živo skalo vklesani predori so na nas pustili lepe vtise. Škoda, da nismo imeli še kakšen dan, da bi se ustavili na raftingu v katerem od kampov.

Za glavno mesto BiH si nismo rezervirali hotela v naprej, saj nismo vedeli kako se bo razvijalo naše popotovanje. Zato smo kar nekaj časa porabili za iskanje namestitve. Našli smo jo v hotelu Brača Mujić za 60,5 € na družino na noč. Na popoldansko kosilo smo se odpravili v Vrelo Bosne. Nad ljubeznivostjo natakarjev in osebja nismo bili ravno navdušeni. Po kosilu smo se še malo zapeljali s kočijami. Kočijaž, ki je prevažal nas odrasle, se najbrž ni tuširal že 14 dni in nam s tem pokvaril vožnjo. Otroci so imeli večjo srečo in niso imeli podobnih problemov. Po vrnitvi v hotel je mladina takoj izkoristila ponudbo 5 KM za eno uro interneta, da so potešili skoraj 20 dnevno abstinenco.

Naslednji dan smo se odpravili s tramvajem v center mesta. Najprej na "pijaco", da bi kupili kakšna cenejša oblačila, pa nam ponudba ni bila po godu. Kasneje pa še na Baš čaršijo. Kmalu po obisku "čevabđinice" so otroci izrazili željo po vrnitvi v hotel. Še dobro, da so že veliki in so lahko sami odšli proti hotelu, "tastari" pa smo naredili še en krog in se ustavili na pivu in kavici. Zjutraj naj je čakala samo še pot do doma in zaključili smo res zanimiv letni dopust.

Bivanjehoteli 10 nočitev568 €
Bivanjekampiranje 10 nočitev417 €
Avtogorivo za 4000 prevoženih km360 €
Avtocestnine53 €
Ostalohrana, zabava, darilca ...855 €
Skupna poraba2253 €