Komarna, Korčula in vse vmes 12.8.2010

Letos se je na poletne počitnice odpravila spet polna zasedba treh družin. Ker so dokončali dolenjsko avtocesto in nam s tem umaknili zborno mesto za potovanja v smeri stare juge v Trebnjem, smo se dobili na prvi bencinski črpalki (Starine) od Ljubljane proti Zagrebu.

1. teden

Cilj prvega dne dopusta je bilo majhno obmorsko naselje Komarna malo pred hrvaško-bosansko mejo. Ker približno 650 km ni mačji kašelj za en dan, smo si seveda organizirali tudi daljši postanek s kosilom pri sorodnikih ene od družin v mali vasici Blizna nad Primoštenom. Hobotnica s krompirjem izpod peke nam je potešila lakoto. Večina otrok se je zadovoljila z dunajskim zrezkom. Ker je bilo kosilo obilno smo vrgli še balute, da nismo odšli na pot s prepolnimi želodci. Okrog 18h smo prispeli v Komarno. Rezervirali smo si tri apartmaje s klimo v vili Maja. Imeli smo še dve uri časa, da smo poiskali primeren lokal v okolici, ki je imel večjo TV, saj je bil tisti dan finale SP v nogometu, ki so ga na koncu izgubili Nizozemci v podaljšku s Španci z rezultatom 0:1.

Naslednji dan smo bolj počivali in spoznavali apartmajsko naselje, ki je zraslo ob stari ribiški vasici Komarna. Obiskali smo mestno plažo in uživali v prelepem sončnem vremenu. Počitek je bil namenjen tudi naslednjemu dnevu, ko smo imeli namen obiskati najbrž eno najbolj turističnih hrvaških mest Dubrovnik. Za kosilo smo se ustavili v restavraciji ob cesti malo ven iz Neuma. Hrana je bila dobra in zelo poceni. Dubrovnik je bil po pričakovanju nabito poln s turisti. Parkirali smo v parkirni hiši blizu starega dela mesta. Ko smo v tam videli, da želijo za ogled Dubrovnika iz obzidja kar 40€ za štiri člansko družino, smo raje za podobno ceno izbrali izlet z ladjico in si ga ogledali iz morja. Ob večernem sprehodu po ulicah smo naleteli še na akvarij. Ker se je bližal konec delovnega dne, smo dobili izdaten popust pri vstopnini in si z veseljem ogledali podvodni svet Jadrana od blizu.

Seveda smo spet en dan počivali, da smo si nabrali moči za bosanski Lourdes Međugorje. Hvala bogu, da je bila cerkev klimatizirana in smo se lahko malo umaknili vročemu žgočemu soncu. Sprehodili smo se ob stojnicah, kupili nekaj drobnarij in nadaljevali pot proti Mostarju. Blizu centra smo poiskali parkirni prostor in ob pogledu na zadnjo prepoved na znaku ob bližnjem parku, smo se spomnili, da je tu pred kratkim divjala vojna. Ta dan je na termometru kazalo že blizu 40°C in poiskali smo si prostor v senci ob reki Neretvi s pogledom na obnovljen stari most ter spili hladno sarajevsko pivo. Čeprav je strogi del centra majhen in zaradi vročine niti nismo želeli preveč pešačiti, nas je lepota Mostarja in njegovih zgodb pozitivno presenetila. Na kosilu smo spet uživali v domači hrani in lokalnih specialitetah. Tudi po kosilu je vročina naredila svoje in po popoldanskem sprehodu smo se hladili v Ali babini votlini. Prav nič nas ni motilo, če je malo kapljalo iz stropa, ampak je prav prijalo v tisti peklenski vročini.

Ker lastnik apartmajev dela v ribogojnici, nam je za kosilo naslednjega dne priskrbel ribe. Spekli smo jih v priročnem kaminu ob letni kuhinji, ki nam je bila na razpolago kot gostom apartmajev. Uživali smo ob skupnem kosilu, zvečer pa smo se udarili ob igri Activity, ki je postala igra tega poletnega dopusta.

Za zadnji aktivni dan v tistem tednu smo si izbrali spust s kanuji po reki Trebižat, ki teče na meji med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. Dogovorjeni smo bili v majhni vasici Struge od koder so nas s kombijem odpeljali na startno mesto. Razdelili smo se na pare in se po vrsti spravili v vodo. Vsak kanu je imel sod, kamor smo lahko zložili opremo, ki je nismo želeli zmočiti. Na prvem kilometru smo se učili prijemov veslanja in upravljanja kanuja in kmalu začeli uživati v naravi in hladni vodi, ki nam je zniževala temperaturo žgočega sonca. Kar nekajkrat smo se prevrnili, včasih nehote, včasih pa nalašč, da smo se lahko malo ohladili. Nekje na sredini poti smo se ustavili za pol urice,malo podkrepili s sendvičem ali jabolkom, malo spočili v senci, se namakali v hladni vodi ter nadaljevali proti cilju. Na cilju nas je čakal še pečen piščanec s pivom za odrasle in sokom za otroke ter hladna lubenica. Celoten dnevni aranžma je eno družino stal okrog 100€.

Že zjutraj smo pri lastnici apartmajev naročili 8kg školjk, ki smo jih želeli imeti za večerjo. Lastnica jih je sama pripravila in ni hotela slišati o plačilu za školjke. Uživali smo v res okusnih školjkah klapavicah na buzari in rdečem vinu.

2. in 3. teden

Za naslednja dva tedna smo si zbrali majhno vasico Grščica na jugu dalmatinskega otoka Korčula. Na poti do trajektne luke smo se ustavili v starodavnem mestu Ston in si na hitro ogledali njegovo arhitekturo. Po njem se imenuje tudi Stonski zaliv v katerem so največja gojišča školjk na Hrvaškem. Prepeljali smo skoraj celotni polotok Pelješac in se postavili v vrsto za trajekt na Korčulo v mestu Orebič. Ker tisti dan še nismo jedli smo na Korčuli zavili kar v mesto Korčula v najbližjo pizzerijo.

Hiša v katerem smo imeli rezervirane apartmaje nas sprva ni prepričala. Pohištvo in ostala oprema je bila stara, v hiši ni bilo običajne elektrike in tople vode in najbližja trgovina je bila oddaljena 10 minut vožnje z avtom. Lastnica je bila drugače zelo prijazna. Vsaki družini je za dobrodošlico skuhala polnjene paprike, ki smo jih zaradi obiska pizzerije pojedli naslednji dan, pa so bile vseeno odlične. Sicer pa je bila hiša zelo blizu morja in iz njene terase smo imeli prelep pogled na otok Lastovo.

Seveda ima osamljenost tudi dobro stran in ta je prevladala in začeli smo uživati v miru, morju in soncu. Sončne celice so nabrale dovolj energije za večerne luči, hladilniki na plin so delali kar solidno in hladne pijače nam ni manjkalo, na mrzel tuš pa se človek tudi navadi. Dnevi so hitro minevali na bližnjem pomolu, nekaj stopnic oddaljen od hiše. Mladina je izvajala vragolije ob sončnih zahodih. Za nekaj dni smo si najeli še majhen motorni čoln za 50€ na dan, da smo malo raziskali bližnjo obalo. Eno popoldne smo si vzeli čas za ogled mesta Korčule in uživali v njegovi majhnosti in gostoljubju. Na dopust smo pripeljali tudi kitaro in uspelo nam je izvesti en pevski večer. Celo otroci so našli nekaj pesmi zase.Cela dva tedna smo lovili hobotnice in ujeli tudi kakšno zanimivo ribo. Tako smo lahko predzadnji dan pripravili pečene hobotnice s krompirjem v pečici. Res smo uživali ob okusnem kosilu.

Ker ob povratku nismo želeli ponavljati dolge poti čez Pelješac in dve bosansko - hrvaškim meji, smo se odločili za trajektno pot iz Vele Luke proti Splitu. Ko smo čakali v pristanišču na trajekt sem lahko naredil še eno panoramo. Po treh urah vožnje s trajektom do Splita smo se tam ustavili na večerji potem pa smo se počasi odpravili proti Ljubljani. Skoraj celo pot proti domu sta nas spremljala močan veter in dež.

Bivanjeapartmaji 19 nočitev830 €
Avtogorivo za 2600 prevoženih km206 €
Avtocestnine, trajekt50 €
Ostalohrana, zabava, darilca ...895 €
Skupna poraba1981 €